Vlado Gotovac je bil na las podoben po svoji življenjski skušnji Tudjmanu, oba sta bila dvakrat zaprta, oba sta bila pro hrvaško usmerjena. Razlika je seveda bila v tem, da je bil Tudjman general, Gotovac pa humanist, pesnik. In ko se je poskušal zoperstaviti potem tudi Tudjmanu z udeležbo na predsedniških volitvah, je doživel pravzaprav mini atentat, ker ga je en vojak krepko pobil s korobačem. In je bil Tudjmanov, ne? Saj, to velja kot?? Ja, bil je uradno, samo dejstvo je, da je Gotovac imel ta hud handikap, to je bilo v času postkomunizma, recimo in podobno je bilo na nek način v Sloveniji in na Hrvaškem, ko je veljalo, da aktualni predsednik sploh ne more imeti protikandidata. In Tudjman, recimo, niti ni pristal na soočenje z Gotovcem, sam Gotovac pa je bil velik lik tudi v tem, v svoji silni doslednosti, ko so ga drugič zaprli, so mu potem ponudili, da mu skrajšajo kazen, skratka, v osemdesetih letih, če zaprosi za pomilostitev. In Gotovac je rekel, na kraj pameti mi ne pade, da bom jaz prosil režim, ki me je po krivem zaprl. In je odslužil kazen do konca. A ste vi potem te intervjuvance, ki ste jih intervjuvali že leta \' 94, kasneje še kaj obiskali, kako se je kaj razvijal od tistega trenutka naprej, ko sta govorila? Z Gotovcem sva imela samo še to srečanje, ko sem bil obsojen pred desetletjem dobrim, zaradi žaljenja tedanjega ljubljanskega župana Rupla, je Gotovac napisal eno pismo podpre liberalizmu, oziroma svobodi kritike. Ga je poslal na Mladino. Drugače pa z intervjuvanci je pravzaprav zgodba o tem, da tukaj ne gre za ljubezen ali pa za prijateljstva. Skratka, gre za trenutek, miselni dialog, zgodbo njihovega življenja, njihovih del in potem bolj ali manj, bi rekel, se poti razidejo... http://vinovo.magnify.net/